Kar zabavno je, ko jogo skupaj vadijo mlada mamica iz Turčije, prijazna Rusinja s svojo najstniško hčerko, babica iz Azerbajdžana in dve gospe mojih let iz Srbije. Tretji mesec sem že prostovoljna učiteljica joge v Azilnem domu v Logatcu. Poučujem zgolj ženske, občasno se nam pridružijo tudi otroci. V azilnem domu v Logatcu so namreč nastanjene predvsem družine in pari prosilcev za azil.

Začetno tremo in strah pred tem, da se ne bomo razumele, sem premagala in malo negotovo vstopila v njihov svet. Ni vedno rožnat, vendar so neverjetno pozitivne in hvaležne. Včasih prinesem s seboj piškote in one skuhajo kavo, potem pa po vadbi poklepetamo, spijemo kavo in odidemo vsaka po svoje. Občudujem njihovo notranjo moč in pogum. Vsakič znova pa opažam pa napetost, ki se je nakopičila v njihovih telesih. Ko vadimo, sproti poročajo, kako se jim je sprostil vrat, ali pa ledveni del hrbta, predel med lopaticama, ramena in kako se po vadbi počutijo mnogo bolje. Res uživam, ko vadim z njimi.

Zelo pogosto se mi vrnejo v misli tudi v dneh, ko jih ne obiščem. Naučile so me biti hvaležne za toliko stvari, ki so se mi do pred nekaj tednov zdele samoumevne. Zadnjič sem jih na kavi bolj za hec vprašala, kje bi živele, če je omejitev nebo. Jaz sanjam o Baliju, Tajski in Šri Lanki, o toplem morju in čudovitih plažah, pa mi je ena povedala, da je bila na morju prvič preteklo leto, pri starosti več kot 30 let, v Kopru, in da je vodo pomočila zgolj nožni palček. Druga mi pove, da obožuje mir, ki ga nudi življenje v Logatcu. Zjutraj se sliši petje ptic in prav čuti se, kako je zrak čist….

Ne bom se vtikala v slovensko migracijsko politiko, kaj nudi ljudem, ki v naši deželi zaprosijo za azil, njihovih zgodb je nešteto. Pogrešam pa vsako od mojih jogistk, ko odide. Naprej v nove začetke ali nazaj v življenje, iz katerega je poskušala zbežati.